• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

okončína -e ž (í) nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: poškodovati si okončine; sprednje, zadnje okončine / spodnja okončina noga; zgornja okončina roka; okončine pri človeku udi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek