okostnják -a (á) 

  1. 1. okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju: ogledovati si razstavljene okostnjake; suh kakor okostnjak / človeški okostnjak
     
    ekspr. bolnik je bil živ okostnjak zelo shujšan
  2. 2. ekspr. zelo suh človek: ob prihodu v taborišče je srečeval same okostnjake



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek