okróglica -e ž (ọ̑) 

  1. 1. okroglo, nerazcepljeno poleno: naložiti na ogenj nekaj okroglic; okroglice in cepanice
  2. 2. knjiž. posekano tanjše deblo brez vej: pod čoln so polagali okroglice, da so ga zvlekli do morja; okroglice in hlodi
  3. 3. zastar. okrogla senčnica, uta: rad poseda v okroglici
    ● 
    zastar. pred hišo je opazil okroglico ljudi gručo; zastar. pevci so stopili v okroglico in zapeli v krog; zastar. sovražnik je izstrelil na nas veliko okroglic krogel, granat
    ♦ 
    etn. okrogla kopica pokonci postavljenih snopov, ki jih pokriva vrhnji snop, postavljen s klasjem navzdol; metal. valjasta klada za stiskanje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek