okupácija -e ž (á) 

  1. 1. glagolnik od okupirati, zasedba: protestirati proti okupaciji jugoslovanskega ozemlja; nejasen položaj po fašistični okupaciji
  2. 2. pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast: okupacija je trajala štiri leta; dočakati konec okupacije
    ● 
    publ. okupacija z glasbo ukvarjanje
    ♦ 
    jur. okupacija prilastitev stvari, ki ni v lasti nikogar; zgod. francoska okupacija od 1809 do 1813, ko je bil del slovenskega ozemlja pod francosko oblastjo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek