omahováti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: glede tega omahuje; niti za trenutek ni omahovala; omahovati med lažjo in resnico; omahuje, ali naj odpošlje pismo
  2. 2. knjiž. omagovati, pešati: pod težo bremena ji roka omahuje / moči so nam omahovale, bili smo izčrpani / sovražniki že omahujejo postajajo manj napadalni
  3. 3. knjiž. počasi, s težavo hoditi: bataljon je omahoval proti taborišču
    ● 
    knjiž. ponekod izgovor, poudarek omahuje se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih; ekspr. korak mu omahuje hodi neodločno, negotovo

omahováje stil. omahujé: omahovaje je krenil proti kaznilniškemu zidu

omahujóč -a -e: omahujoč je stopila k oknu; omahujoči koraki



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek