omotíti in omótiti -im dov. (ī ọ́knjiž. 

  1. 1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet
     
    ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala
  2. 2. omamiti, ublažiti: omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi

omóten stil. omóčen -a -o: omoten od dima, pijače



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek