onečástiti -im dov. (á ȃ) vzeti čast, dostojanstvo, ugled: pred ljudmi ga je onečastil; s tem dejanjem se je onečastil / onečastili so njegovo ime / onečastiti trupla padlih oskruniti
 
ekspr. onečastil mu je dekle je spolno občeval z njo

onečáščen -a -o: onečaščen človek; počuti se onečaščenega; onečaščena ljubezen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek