oplàz -áza (ȁ á) 

  1. 1. agr. del pluga v obliki široke železne palice, ki drži plug v ravnotežju: lemež, deska in oplaz
  2. 2. nar. del njive, ki je plug ne izorje: za plugom so se delali oplazi; prekopati oplaze // nezoran, travnat svet med njivami: kositi krmo po oplazih
    ● 
    redko zapeljal je čez kamen in na smučki je nastal oplaz odrgnina, praska



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek