• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

opríčnik -a m (ȋ) 

  1. 1. v carski Rusiji član telesne garde Ivana Groznega: oddelki opričnikov
  2. 2. knjiž., slabš. privrženec, sodelavec osovražene oblasti, osebe: okupator in njegovi opričniki; vohuni in vladni opričniki / opričniki mračnjaštva



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek