orják -a (áekspr. 

  1. 1. nenavadno velik in močen človek: bil je orjak med vrstniki; otroci radi poslušajo zgodbe o orjakih // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: bil je duhovni, miselni orjak
  2. 2. s prilastkom kar je veliko sploh: zasneženi vrhovi gorenjskih orjakov / vzlet zračnega orjaka
    ♦ 
    zool. belgijski orjak velik in močen kunec sive barve z dolgimi uhlji



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek