ortodóksen -sna -o prid. (ọ̑) knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise; pravoveren: ortodoksen anglikanec, katoličan / ortodoksni cerkveni nauki / ortodoksen freudovec
 
knjiž. ortodoksna cerkev pravoslavna cerkev



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek