osluškováti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. knjiž. poslušati: zver vohlja in osluškuje, preden pride iz brloga
  2. 2. med. preiskovati organe s poslušanjem; avskultirati: osluškovati pljuča, srce / zdravnik ga je dolgo osluškoval



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek