ostróga -e ž (ọ̄) 

  1. 1. nav. mn. priprava na jahalnih škornjih za spodbadanje konja: ostroge žvenketajo; pripenjati ostroge; zbosti z ostrogami
  2. 2. nar. robida, robidnica: nabirati ostroge
    ♦ 
    bot. cevasti del venčnih listov nekaterih rastlin, v katerem nastaja nektar; nav. mn., zool. roženi izrastek na nogah nekaterih ptičjih samcev, zlasti petelina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek