otéti otmèm dov., otél; nam. otét in otèt (ẹ́ ȅstar. 

  1. 1. rešiti, obvarovati (pred čim): oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti / oteti grad pred razpadanjem / oteti dogodek pozabi; oteti se neprijetnih misli znebiti se, otresti se // oteti ujetnike osvoboditi
  2. 2. (s silo) vzeti, odvzeti: oteli so jim premoženje
     
    zastar. sovraži jo, ker ji je otela fanta prevzela

otét -a -o: če bi ga prej operirali, bi bil otet



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek