ožíg -a (ȋ) 

  1. 1. knjiž. majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek: veter je raznašal ožige; iz ožigov se je kadilo
  2. 2. glagolnik od ožgati: na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov ožganin
  3. 3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo: liste je napadel ožig; škropiti proti ožigu / rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih
  4. 4. vet. mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako: doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek