• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

paladín -a m (ȋ) 

  1. 1. v srednjem veku vitez na dvoru, zlasti Karla Velikega: kralj in njegovi paladini
  2. 2. knjiž. privrženec, somišljenik: bil je vnet paladin nasprotne stranke



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek