panóptikum tudi panóptik -a (ọ́) 

  1. 1. muzej voščenih lutk: obiskati panoptikum; tam je stal kot voščena lutka iz panoptikuma / panoptikum v Londonu; pren., knjiž. tu je panoptikum njegovih idej, zmag in porazov; njegovi junaki so figure iz panoptikuma slovenskega življenja v Cankarjevem času
  2. 2. nekdaj prostor, zlasti v cirkusu, z zanimivostmi, posebnostmi: v panoptikumu je videl žival z dvema glavama
  3. 3. nekdaj poslopje, prostor s pripravo za gledanje slik na platnu: stati pred panoptikumom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek