párk -a (ȃ) 

  1. 1. negovana površina z drevjem, rastlinjem navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode: hoditi v park; sprehajati se po parku; samoten grajski park; vhod v park; klopi, poti v parku / mestni park / gozdni park gozd, urejen za park; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; spominski park posvečen kaki pomembni zgodovinski osebnosti ali urejen v spomin na kak zgodovinski dogodek; zabaviščni park zabavišče v mestu s tehnično zahtevnejšimi zabaviščnimi napravami
     
    šport. športni park področje v naravi, prirejeno za šport, rekreacijo; vrtn. angleški park urejen tako, da ohranja naravni videz pokrajine; baročni park z razgibano in simetrično oblikovanimi, razporejenimi elementi
  2. 2. s prilastkom prometna sredstva, naprave kake zaključene enote: dopolniti avtomobilski park; letalski park je neizkoriščen; povečati plovni park / vozni park / strojni park na vozila pritrjeni stroji, ki jih ima kaka zaključena, navadno gospodarska enota



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek