pepél -a [eu̯(ẹ̑) siva, prahu podobna snov, ki ostane pri gorenju: pobrati pepel iz peči; razgrebsti pepel; pepel cigarete; kup pepela / iztrkati pepel iz pipe / lesni pepel; vulkanski pepel / radioaktivni pepel; pren., ekspr. pepel časa je prekril spomine
 
knjiž. posipati se s pepelom kesati se svojih slabih dejanj; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; ekspr. tleti pod pepelom prikrito biti dejaven
 
teh. elektrofiltrski pepel odstranjen iz dimnih plinov z elektrofiltrom // taka snov, ki ostane pri sežigu človeškega trupla: shranjevanje pepela; žara s pepelom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek