pepélnik -a [lninu̯n(ẹ̑) 

  1. 1. posoda, navadno manjša, za cigaretne ogorke, pepel: izprazniti pepelnik; otresati pepel v pepelnik; kovinski, steklen pepelnik
  2. 2. prostor pod kuriščem peči za pepel; pepelišče: klečala je pred ognjiščem in kopala pepel iz pepelnika
    ♦ 
    žel. pladnju podobna priprava pod kuriščem parnega kotla lokomotive, ki prestreza pepel, izgorke



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek