píh -a (ȋ) 

  1. 1. razmeroma rahel premik zraka: čipke so zavalovile ob vsakem pihu; objel jih je mrzel pih / pih vetra
  2. 2. enkratno iztisnjenje zraka skozi priprta, našobljena usta: z močnim pihom je odpihnil smeti z mize
    ● 
    ekspr. vse njegove pesmi so proti tem le pih in puh so brez trajne vrednosti, cene



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek