pihálnik -a [u̯ninln;drugi pomenu̯n(ȃ) 

  1. 1. zlasti v indijanskem okolju dolga cev za izstreljevanje puščic s pihanjem: iz pihalnikov so letele na napadalce zastrupljene puščice
  2. 2. šalj. puška: njegov pihalnik še dobro strelja; prišla je patrulja z dolgimi pihalniki
  3. 3. knjiž. priprava, ki daje, oddaja enakomeren tok zraka; pihalo: sušiti s pihalnikom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek