pijàn -ána -o prid. (ȁ ȃ) 

  1. 1. ki zaradi zaužite alkoholne pijače ne govori, ne ravna normalno, razsodno: pijan človek se je opotekal po cesti; biti, postati pijan; gostje so že pijani; zmeraj je pijan; pijan je kot čep, klada, krava, pog. kot mavra zelo; ekspr. pijan do nezavesti zelo // ki izraža, kaže tako stanje: pijani glasovi, koraki; zaslišal se je pijan smeh; ima motne, pijane oči / pijano veselje
  2. 2. ekspr., z rodilnikom ki ima česa v tako veliki meri, da ne zna ravnati stvarno, čustveno neprizadeto: pijan moči; pijan, (od) ljubezni veselja; sreče, strasti sta pijana; bili so pijani zmage / pijan krvi
  3. 3. star. opojen: ta pijača je precej pijana; pijano vino
    ● 
    tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ekspr. (belega) kruha je pijan zaradi izobilja je objesten, predrzen; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ekspr. pijana veselica veselica, ki mineva, poteka v pijanosti; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje

pijáno prisl.: pijano gledati, se opotekati, plesati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek