pípa -e ž (í) 

  1. 1. priprava za kajenje, ki se napolni s tobakom: iztrkati, natlačiti pipo; vzeti pipo iz ust; kadil je iz dolge pipe; lesena, lončena, porcelanasta pipa; s srebrom okovana pipa; pipa s kratko cevjo / vodna pipa v orientalskem okolju pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo; tobak za pipo / kaditi pipo; prižgal si je pipo
  2. 2. priprava za odpiranje in zapiranje pretoka tekočin in plinov: odpreti, zapreti pipo; pipa na sodu / plinska, vodovodna pipa / pipa pušča; iz slabo zaprte pipe kaplja; iz pipe teče voda
    ● 
    pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. krčmar je imel na pipi dobro rebulo je prodajal, točil; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. pokadiva pipo miru spraviva se, pobotajva se
    ♦ 
    obrt. steklarska pipa priprava v obliki cevke za oblikovanje kroglice steklene mase; teh. pipa okrov z vrtljivim stožcem, ki ima prečno odprtino za reguliranje pretoka; kotna pipa na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; mešalna pipa ki omogoča mešanje dveh tekočin; mrazna pipa za iztok vode iz cevja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek