• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pk [pə̀k] medm. (ə̏) posnema odsekan pokljaj: pk, je reklo in obleka je počila; pk pk pk, se je slišalo, ko je prižigal in vlekel iz pipe



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek