• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

plahôten -tna -o prid. (ó) knjiž., redko boječ: plahoten otrok / plahotno prebujanje narave



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek