pláhta -e ž (ȃ) 

  1. 1. velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje: vreči plahto čez tovor; pokriti s plahto; plahta tovornjaka; nebo je bilo kakor umazana plahta // pog. (volnena) odeja: ležišče je bilo pregrnjeno s pisano plahto / konjska plahta konjska odeja
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno plahti: po polju ležijo plahte snega / popisal je cele plahte papirja zelo veliko // barva se lušči v plahtah
  3. 3. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: kupiti plahto zemlje / želi si vsaj za plahto vinograda
    ● 
    nar. posteljo je pregrnila s svežo plahto rjuho; žlahta je strgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek