plén -a (ẹ̑) 

  1. 1. kar se pridobi s plenjenjem: razdeliti plen; vojaki so se vračali s pohodov z velikim plenom
     
    jur. vojni plen
  2. 2. kar se ulovi, nalovi: proti večeru sta nastavila pasti, zjutraj sta šla pobirat plen; lovci so ostali brez plena; lovski plen / žival preži na plen; pes se je pognal za plenom / ekspr. plen carinskih organov je bil dober so veliko zaplenili
    ● 
    postati plen knjiž., ekspr. postala je lahek plen spretnega goljufa brez težav, hitro jo je ogoljufal; knjiž., ekspr. dežela je postala plen okupatorja zasedel jo je okupator; knjiž., ekspr. hiša je, postaja plen razpadanja razpada



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek