plín -a (ȋ) 

  1. 1. snov, ki nima svoje prostornine in oblike: plin se razteza, segreva; razredčiti, stisniti, utekočiniti plin; lahek, redek plin; plin brez barve, okusa, vonja; za plin neprepusten; plini, tekočine in trdne snovi // navadno s prilastkom taka snov z določenimi posebnimi lastnostmi: eksplozivni, gorljivi, strupeni plini; naravni, umetni plin / bojni plini; črevesni plini; gorilni, kurilni, svetilni plin; zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga // plin gori, uhaja iz cevi; napeljati plin; dovod, shranjevanje plina; kuhati na plin / pog.: zapreti plin preprečiti dotok plina; plačati račun za plin za dobavo plinskega goriva
  2. 2. zmes zraka in bencinskih hlapov kot pogonsko sredstvo: dotok plina / dodati, odvzeti plin / pog. pritisniti na plin na pedal, ki uravnava dotok goriva; žarg. rad pritiska na plin hitro vozi z motornim vozilom
    ♦ 
    fiz. entropija, gostota plina; kem. inertni plin ki redko ali sploh kemično ne reagira; lesni plin generatorski plin iz lesa za pogon motorjev; mont. jamski plin ki se pojavlja v premogovnikih, zlasti metan; teh. generatorski plin ki se proizvaja v plinskem generatorju; voj. solzilni plin ki povzroča solzenje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek