pobóžen -žna -o prid., pobóžnejši (ọ́ ọ̄) 

  1. 1. ki spoštljivo in rad sodeluje pri verskih obredih, molitvah: pobožen človek, menih; zelo pobožna ženska // ki izraža, kaže vdanost bogu: pobožno življenje / pobožne misli
  2. 2. star. verski, nabožen: pobožne knjige, pesmi / pobožne ustanove
  3. 3. vznes. zelo spoštljiv: pobožen spomin na očeta; dotakniti se česa s pobožnim strahom
    ● 
    ekspr. to so le pobožne želje neizpolnljive, neuresničljive

pobóžno prisl.: pobožno moliti
 
muz. pobožno označba za izraz izvajanja religioso; sam.: prepevati pobožne



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek