pobóžnost -i ž (ọ́) 

  1. 1. lastnost pobožnega človeka: nikoli ni kazal kake posebne pobožnosti; iskrena, velika pobožnost; pobožnost romarjev / čustvena pobožnost
  2. 2. rel. versko opravilo, ki ni določeno za vso Cerkev: opravljati pobožnosti / rožnovenska pobožnost
    ● 
    vznes. s pobožnostjo jemati pesmi v roke z velikim spoštovanjem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek