počákati -am dov., počákajte in počakájte; počákala in počakála (á ȃ) 

  1. 1. ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: počakal ga je doma; počakati na avtobus; počakati pred hišo; po pouku se vsak dan počakata / kot vljudnostna fraza trenutek počakajte, prosim
  2. 2. ne storiti česa, računajoč, da se bo kaj zgodilo: počakal bo ugodne prilike, ugodno priliko; počakati na odgovor; počakaj, da doštudiraš, pa boš samostojen // ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: še malo počakam, potem pa moram iti; vlak je počakal, da so obvezali ranjence; počakati koga s kosilom; počakati z nakupom do konca meseca / kot opozorilo počakaj, da te počešem
  3. 3. pog. ostati dolgo uporaben, užiten: jabolka v tej kleti počakajo; mleko najbolje počaka v latvici
    ● 
    ekspr. nič ne hiti, delo te bo počakalo nihče ga ne bo opravil namesto tebe; ekspr. bal se je, da ga bo kje počakal poiskal in mu kaj hudega, neprijetnega naredil; obljubila mu je, da ga bo počakala da se ne bo poročila z drugim; ekspr. obljubil mu je, da bo za denar počakal dal mu je odlog za plačilo; ekspr. nesreča jo je počakala na cesti se ji je zgodila



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek