počéniti -em in počeníti -čénem dov. (ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́)
1. stoječ zelo skrčiti noge v kolenih:počenil je in se umival v potoku / otroci so počenili drug poleg drugega; počeniti k ognju, za skalo / metulj komaj počene na cvet, pa že odleti sede; ekspr. počenili so po klopeh in po tleh, kjer je bilo kaj prostora neudobno so se posedli // ekspr. sesesti se, podreti se:streha je počenila pod snegom
2. slabš. popustiti zahtevam, vdati se:če jih bodo privili, bodo hitro počenili; namesto da bi ponižno počenil, se nam še roga
Dostopnost