počèp -épa (ȅ ẹ́) glagolnik od počepniti ali počeniti: utrjevati si noge s počepi; prožni počepi in poskoki otrok / stranišče na počep na katerem se opravlja potreba v čepečem položaju // stoja na zelo skrčenih nogah: vzdigniti se, zravnati se iz počepa; spustiti se v počep / stati v lahnem počepu
 
šport. enonožni počep



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek