počépniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 

  1. 1. stoječ zelo skrčiti noge v kolenih: počepnil je in začel ogledovati sled / počepniti okrog ognja; počepniti v grmovje / ptič je počepnil na vejico sedel; ekspr. počepnila je na tla in tolkla lešnike neudobno sedla // ekspr. sesesti se, podreti se: bajta bo ob prvem deževju počepnila
  2. 2. slabš. popustiti zahtevam, vdati se: grozili so mu, pa je počepnil
    ● 
    vulg. je ženska, ki pred vsakim počepne ima ljubezenske, spolne odnose z njim



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek