počétje -a (ẹ̑) 

  1. 1. glagolnik od početi, delati: opazoval je početje otrok pri igri; ni se zmenil za njegovo početje in je nadaljeval pot; fantovo početje je bilo sumljivo / ekspr. ob takem početju ne moremo molčati ravnanju, dejanju
  2. 2. ekspr. dejavnost, delovanje: obsodili so izdajalsko početje vlade; poročal je o svojem vohunskem početju; sodeloval je pri nekem sumljivem početju
  3. 3. ekspr. delo, prizadevanje: vse njegovo početje se mu je zdelo nekoristno; spoznal je nesmiselnost svojega dosedanjega početja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek