podlóžen-žna -o prid. (ọ́ ọ̄) 

  1. 1. do odprave tlačanstva ki ima določene obveznosti do zemljiškega gospoda: podložni in svobodni kmetje / biti podložen graščaku, samostanu / podložno zemljišče zemljišče, s katerega obdelovanjem, izkoriščanjem so povezane določene obveznosti do zemljiškega gospoda
  2. 2. ekspr., navadno v povedni rabi podrejen: naše dežele so bile podložne Avstro-Ogrski / biti podložen svojemu vladarju / tudi človek je podložen zakonom narave
    ● 
    knjiž., redko biti podložnega značaja podredljivega; sam.: osorno govoriti s svojimi podložnimi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek