podvréči -vŕžem dov., podvŕzi podvŕzite in podvrzíte; podvŕgel podvŕgla (ẹ́ ȓ) 

  1. 1. narediti, da je kdo v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve; podrediti: prav kmalu ga je dokončno podvrgel; podvreči se vodstvu / tega človeka je težko podvreči / podvrgel se je njegovi volji // navadno z dajalnikom narediti, da je kdo gospodarsko, politično odvisen: vse sosednje pokrajine je podvrgel svoji deželi; podvrgel si je velik del ozemlja / podvreči si nezavedno ljudstvo
  2. 2. navadno z dajalnikom narediti, da je kaj v odnosu do česa drugega manj pomembno; podrediti: umetnik je znal podvreči sredstva obliki / podvreči odločitev svojim načelom
  3. 3. publ., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, stanje, kot ga določa samostalnik: podvreči delo kritiki, oceni; le neradi so se podvrgli kritiki / podvrgel se je operaciji, preiskavi operirali, preiskali so ga
  4. 4. star. pripisati, prisoditi kaj neresničnega; podtakniti: podvrgli so mu krivdo, da bi ga spravili v nesrečo

podvŕžen -a -o 
  1. 1. deležnik od podvreči: carini, davku podvrženo blago; kritiki podvržena dela; popolnoma ji je podvržen
  2. 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža
    1. a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: zelo je podvržen branju, lenarjenju / biti podvržen slabostim
    2. b) možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: podvržen je pljučnici / kapi podvrženi ljudje // publ. izraža možnost spremembe lastnosti, stanja: razvoj je podvržen spremembam / te vrste tkanina ni podvržena modi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek