pogín -a (ȋ) 

  1. 1. glagolnik od poginiti: pogin čebel, goveda; hiter pogin kokoši; pogin rib zaradi vedno večje onesnaženosti rek / preprečevati bolezni in pogine / tovariša je rešil pogina; bili so zapisani poginu
  2. 2. uničenje, poguba: ubranil se je popolnega pogina / templju grozi pogin



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek