pogólten -tna -o [u̯tprid., pogóltnejši (ọ́ ọ̄slabš. 

  1. 1. ki čuti, ima veliko željo po jedi; požrešen: je zelo pogolten / pogolten na meso / jesti s pogoltnim tekom; pren. divjanje pogoltnega ognja
  2. 2. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: pogolten starec / bil je pogolten na denar



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek