pogóltniti -em [u̯tdov. (ọ́ ọ̑nav. ekspr. 

  1. 1. z goltanjem zaužiti: zadnje grižljaje je kar pogoltnil; nahitro je pogoltnil kozarec vina // požreti: kača je pogoltnila žabo / pogoltniti slino / požar je pogoltnil več hektarov gozda
  2. 2. narediti, da kaj ni
    1. a) več vidno: može je pogoltnil gozd; zrl je za njim, dokler ga ni pogoltnila tema
    2. b) slišno: šumenje je pogoltnilo hrup mesta; ropot je pogoltnil njegove besede
  3. 3. ne izreči, zamolčati: pogoltnil je kletvico; svoj odgovor je moral pogoltniti // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: teh očitkov ni mogoče mirno pogoltniti; pogoltniti žalitev // obvladati, zadržati: pogoltniti jezo
    ● 
    ekspr. to delo mu je pogoltnilo veliko časa zanj je porabil; ekspr. hiša mu je pogoltnila vse prihranke vse je porabil zanjo; ekspr. vse, kar sva tukaj govorila, naj pogoltnejo stene o tem molči, ne govori nikomur



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek