pohíštvo -a (ȋ) 

  1. 1. predmeti, navadno leseni, namenjeni za stanovanjske, delovne prostore: izdelovati, oblikovati pohištvo; kupiti, postaviti, razvrstiti pohištvo; svetlo, temno pohištvo; pohištvo iz hrastovega lesa; pohištvo za jedilnico; razstava pohištva / furnirano, masivno, oblazinjeno pohištvo; kosovno, kuhinjsko pohištvo / pohištvo v spalnici je že staro
     
    obrt. kovinsko pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; ležalno, omarasto, sedežno pohištvo
  2. 2. zastar. posestvo, domačija: pohištvo je prepisal na sina // hiša z gospodarskimi poslopji: pohištva so postavljali v breg, da so obvarovali rodovitno zemljo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek