pokoríti-ím nedov. (ī í) star. kaznovati: takrat so učence pokorili s šibo
● 
ekspr. človeka pokorijo bolezni so mu v breme; ekspr. za ta korak se bo še pokoril občutil bo neprijetne, hude posledice; ekspr. za vlom se bo moral pokoriti nekaj let biti v zaporu, ječi
♦ 
rel. pokoriti se za grehe delati pokoro



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek