• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pokvéka -e ž (ẹ̑) slabš. 

  1. 1. izmaličen, iznakažen človek: po nesreči je ostal pokveka / kot psovka pokveka pijanska, izgini
  2. 2. izmaličenost, iznakaženost: vzbujati grozo zaradi svoje pokveke



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek