pôla -e ž (ó) 

  1. 1. večji kos papirja pravokotne oblike: preganiti polo; pregledoval je dolge pole, popisane s številkami / razrezati papir na pole / pola papirja // s prilastkom tak kos papirja, prirejen za različne namene: popisna pola; izpolniti vprašalno polo / izrezovalna pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo; krojna pola papir, na katerem so narisani kroji, kot priloga modnemu časopisu
  2. 2. obrt. sestavni del ženskega krila od pasu do roba krila: urezati pole; sprednja, zadnja pola / krilo na štiri pole
  3. 3. nav. mn., star., navadno s prilastkom spodnji del daljšega oblačila, zlasti suknjiča, plašča: zaplesti se v plaščne pole; halja z dolgimi polami
    ● 
    zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga
    ♦ 
    biol. klična pola zarodna plast; min. pola tanjša plast rudnine; tisk. avtorska pola enota za merjenje obsega avtorskega dela zaradi obračuna honorarja, trideset tisoč grafičnih znakov; knjigoveška pola kos papirja določene velikosti, ki navadno trikrat preganjen dá v knjigi šestnajst strani; tiskovna ali tiskarska pola kos papirja različne velikosti, ki se tiska; vzorčna pola natisnjena pola za ogled; um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka; zal. idealna avtorska pola



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek