polágoma prisl. (ȃ) 

  1. 1. izraža, da se za dejanje porabi razmeroma dosti časa: zrak se polagoma segreva; polagoma je spoznal resnost položaja; zanimanje je polagoma začelo upadati // izraža, da se dejanje opravi z majhno hitrostjo: polagoma se pomiriti, rasti
  2. 2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah: polagoma se mu vrača spomin / pot se polagoma spušča ne strmo // bolj polagoma govorite, da ne zbudite otroka bolj tiho



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek