• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

poléntar -ja m (ẹ̑) 

  1. 1. ekspr. kdor (rad) je polento: bil je velik polentar
  2. 2. pog., slabš. Italijan, zlasti kot okupatorski vojak: streljati na polentarje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek