polèt -éta (ȅ ẹ́) 

  1. 1. krajevno, časovno omejeno letenje: polet od Ljubljane do Zagreba je trajal pol ure; vsa letala so se vrnila s poleta nad sovražnim ozemljem; čarterski, izvidniški polet / letalski poleti / vesoljski poleti; polet na luno / svatbeni, ženitovanjski polet matice pri katerem se matica opraši
     
    šport. smučarski poleti pri katerih smučarski skakalec leti nad 90, 100 m daleč
  2. 2. redko let, letenje: spremeniti smer poleta / z očmi slediti poletu žoge
  3. 3. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: polet jim upada; biti poln mladostnega poleta; delati z velikim poletom / delovni, revolucionarni polet
  4. 4. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: gospodarski polet države; začetek poleta industrije / francoska revolucija je povzročila velik polet narodnostnih gibanj v Evropi jih je pospešila, okrepila; pren. zavirati polet njegovih misli



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek