policíja -e ž (ȋ) 

  1. 1. v nekaterih državah organ za javno in državno varnost: delovanje policije; uslužbenci policije / prometna policija ki nadzoruje in ureja cestni promet; tajna policija ki skrbi za državno varnost // državna policija
     
    ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala // pog. policisti: policija je aretirala osumljenca
  2. 2. pog. milica: obvestiti policijo / išče ga policija miličniki // odvedli so ga na policijo na postajo milice
    ♦ 
    voj. vojaška policija vojaška enota, ki nadzoruje vojake zunaj vojašnice, ureja promet vojaških vozil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek