polnílec -lca [u̯n-u̯cinu̯n-lc(ȋ) 

  1. 1. kdor se poklicno ukvarja s polnjenjem: plača polnilca / ročni, strojni polnilec; polnilec cistern, pločevink
     
    voj. polnilec topa topničar, ki polni top (z izstrelki)
  2. 2. teh. polnilnik: ustaviti polnilec
  3. 3. pog. polnilo: zadelati luknjice s polnilcem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek